Delilniki so program, ki omogočajo razdeljevanje stroškov in popis izmerjenih količin, kot so npr. kalorimetri, merilniki vode, merilniki plina, števci porabe električne energije, itd.

Program je tesno povezan s programom Upravljanje stanovanj, od koder se črpa nekaj osnovnih šifrantov, ki služijo kot osnova za obdelave razdelilnikov (t.j. števcev oz. merilnih naprav).

Idejna zasnova programa razdelilniki:

  • Glavno vodilo pri zasnovi programa je bila odprtost za različne situacije, ki se pojavljajo v zvezi s popisi in obračuni stanj razdelilnikov. Ne glede na to, da imajo lahko različne vrste razdelilnikov različno »obnašanje«, t.j. pravila za obračune, smo obračun zastavili tako, da je možno čimbolj parametrično vplivati nanj – z uporabo formul za izračune deležev prejemnikov in tudi za načine obračunov popisanih stanj.
  • Osnova sistema postavitve, popisa in obračuna so skupine nosilcev (v nadaljevanju nosilec) in so tipično povezane z enim ali več nadrejenimi razdelilniki ter z vejami podrejenih razdelilnikov. Nosilci se definirajo v programu UPS znotraj posebne kategorije, ki je namenjena razdelilnikom (opis nastavitev v točki Nastavitve).
  • Nosilec je tako neka logična zaključena celota oz. v končnem efektu nabor postorov, ki se da sestaviti po različnih pravilih z vključevanjem ali izključevanjem objektov, vhodov in prostorov. Nekaj primerov: objekt 2 vhod 1 brez prostorov 1,2; objekt 1 samo vhodi 2,3,4; … Nosilec je lahko večplasten: objekt 1 vhod 1 + objekt 2 vhod 1 brez prostorov 3,4,5,6,7. Tu opozarjamo, da se v skupno maso vključenih prostorov šteje unija vseh komponent večplastnega nosilca (recimo če sestavimo nosilec takole: objekt 1 + objekt 1 vhod 1 brez prostorov 2,3,4; bo v skupni masi prostorov vključenih v ta nosilec celoten objekt 1, ne glede na to da smo mogoče hoteli izločiti prostore 2,3 in 4 iz izbora).
  • Nosilec za razdelilnike predstavlja osnovo za vnos šifranta razdelilnikov, nadrejenih na nosilcu in podrejenih na dejanskih prostorih v nosilcu. V vsakemu nosilcu tako lahko dodamo več vrst glavnih oz. nadrejenih razdelilnikov, ki merijo vsak posebej svojo vrsto medija (voda, plin, …) na vstopu v ta nosilec (na odjemnem mestu). Nadrejenih razdelilnikov je na nosilcu lahko več za vsako vrsto medija. Znotraj nosilca definiramo razdelilnike na prostorih, ki jih bomo imenovali podrejeni razdelilniki (vsak prostor pa lahko ima več razdelilnikov iste vrste – npr. vsak radiator lahko ima svoj kalorimeter), ki merijo porabo medijev v prostorih in so nameščeni zaporedno z nadrejenim razdelilnikom v eni ali več vejah. Veja je torej skupina podrejenih razdelilnikov iste vrste, ki so nameščeni za nadrejenim razdelilnikom.
  • V osnovi pozna program dve veji, kot to narekuje zakon. Ti dve veji predstavljata na eni strani izračun po porabniškem deležu, na drugi izračun po deležu ogrevalne površine oziroma prostornine – kot to narekuje zakonik.
  • Če prostor fizično nima razdelilnika, je treba kljub temu v prostor dodati razdelilnik in ga označiti kot pavšal (v šifrantu je temu namenjena posabna kljukica). Na tem mestu opozarjamo na dejstvo, da prostori, ki nimajo definiranega razdelilnika (niti »pravega« niti pavšalnega), niso obravnavani v obračunih v nobenem smislu (niti v izračunu deležev za ta prostor niti pri ocenjevanju skupne mase za sorazmerno oz. utežno delitev). Torej prostori brez dodanih razdelilnikov se obnašajo, kot da niso del nosilca, čeprav so v nastavitvi del le-tega. Prav tako v obračunih niso zajeti nosilci, ki nimajo definiranega nadrejenega razdelilnika (ni treba da se na njem popisujejo stanja, samo obstajati mora na nosilcu).
  • Nosilce določimo glede na potrebe obračuna. Če mora biti nosilec vsebinsko drugačen za eno vrsto medija kot za drugo, moramo narediti nov nosilec (recimo če napeljava za toplo vodo zajema drug nabor prostorov kot za hladno, naredimo dva nosilca, enega za toplo in enega za hladno vodo in jih ustrezno poimenujemo). Lahko pa seveda naredimo samo en nosilec, ki pokriva unijo vseh prostorov, ki jih zajemajo eni in drugi, na prostorih pa vnesemo samo ustrezne razdelilnike (ker se sorazmerje vedno dela znotraj obstoječih razdelilnikov iste vrste v veji, ne glede na to, da je nosilec lahko definiran širše).
  • Popisi razdelilnikov se lahko dodajajo in vnašajo kadarkoli, nevezano na obračun. Med popise spada tudi prvi popis stanj števcev, ki je ekvivalenten nadaljnjim popisom, edini pogoj je, da je časovno prvi po vrsti. Popisi se nato kasneje, ko je že vse popisano, povežejo z obračunom, tako da obračuna ni treba vzpostavljati vnaprej, da bi se lahko izvršil popis. Prvega popisa (t.j. začetnih stanj razdelilnikov) ni treba povezati v noben obračun, zaznani so avtomatično.